Hej!

Ime mi je Tea Nagode in prihajam iz Postojne. Rojena sem leta 1993. Doma mi družbo dela mops po imenu Nacho, muca Mau in mačkon Muc (izvirno, kajne?). Po izobrazbi sem mag. Varstvoslovja, po duši pa velika ljubiteljica živali in fotografije.

Magistra Varstvoslovja, ki fotografira živali? Ja, konec srednje šole je prišel zame malo prehitro in nikakor še nisem bila pripravljena na odločitev kaj bi počela v življenju. Kot majhna sem imela raznorazne želje – zdravnica, vzgojiteljica v vrtcu, veterinarka… Ampak seveda se je to z leti spremenilo v eno veliko zmedo. V osnovni in srednji šoli sem blestela pri pisanju domišljijskih spisov in likovni umetnosti.

Zadnji večer pred rokom za vpis na fakulteto smo s celo družino sedeli v kuhinji in listali tisto debelo bukvo, čudne zelene barve, zapolnjeno z vsemi možnimi fakultetami. Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – smer fotografija. Hm… to bi lahko bilo nekaj zame. No, pa dajmo zapolniti prvo mesto. Ampak… kaj pa drugo in tretje?

Listamo in listamo in v oko mi pade Faculty of Criminal Justice and Security (raje povem po angleško, ker je slišati bolj kul kot Fakulteta za varnostne vede :P). Naj omenim, da obožujem grozljivke, kriminalke, detektivske zgodbe in podobno. Seveda se z vsemi možnimi filmi in serijami v glavi zagrejem za omenjeno fakulteto in jo postavim na drugo (redno) in tretje mesto (izredno). Juhuuu (sem že pomislila, da sem našla nekaj, kar me bo veselilo)!

Čez nekaj časa dobim pismo iz Akademije za likovno umetnost. Ja, treba bo narediti sprejemne izpite, ki nimajo nobene veze s fotografijo. Seveda me vse mine in se niti ne lotim. Na koncu sem sprejeta na Faculty of Criminal Justice and Security. No, pa dajmo! Večina predmetov tekom študija je bila zanimiva. Kriminalistika, forenzika, psihologija… kul! Seveda mi niso ležali prav vsi predmeti pa vendar mi je ratalo. Diplomiram. Kaj pa sedaj? Ne vem! Dajmo se vpisat še na magisterij. In takrat se je počasi začelo.

Vedno večkrat sem v popoldanskem času pograbila fotoaparat in se z mojim najboljšim prijateljem Nachotom odpravila v gozd ali pa na kak travnik. To sem počela vse bolj pogosto in vsake toliko so me prešinile raznorazne ideje.

Fotografirati sem začela že v osnovni šoli in družinski računalnik polnila predvsem s fotografijami naših ljubljenčkov. S tem se ukvarjala bolj za ”gušt” in ustvarjanje spominov kot kaj drugega.

Prišel je konec mojega študija, vsi izpiti uspešno opravljeni ”samo še” magistrska naloga. No, pa dajmo! Matrala sem se in matrala… Naj omenim – pri meni je ponavadi tako, da ko se je treba učit ali pa narediti nekaj nujnega za šolo, začne glava delati 120 na uro. Seveda ne v smeri, ki bi bilo tisti moment potrebno. Domišljija mi takrat doseže vrhunec in en dan me prešine misel: »Fotografija… psi… mačke… živali… Dajmo odpret fotografski studio za živali!«

To je to in pika! Združiti ljubezen do fotografije in ljubezen do živali in to početi vse svoje življenje? Kje lahko podpišem? Spomnim se, da v centru mesta oče oddaja nekaj prostorov v najem in ga o tem malo povprašam. Dva prostora, ki sta bila bolj redko v uporabi sta bila od tistega momenta že rezervirana zame in moj studio. Kaj naj rečem… najboljši ata na svetu!

Hm… rada bi omenila še to, da ne bo kakšnih napačnih predstav! Nekaj časa nazaj sem se ukvarjala s plesom ob drogu. Ne, ne s takšnim na kakršnega je večina pomislila ampak dejanskim plesom kot športom, ki pri nas sicer ni še preveč razširjen, a se to vedno bolj spreminja. Trenirala sem v Ljubljani in v Kopru, a sem imela drog za treniranje » doma « postavljen v plesni šoli Urška v Postojni, ki je bila takrat še v naši lasti. Ko smo jo prodali se je moj drog preselil v enega od omenjenih prostorov (mojega bodočega studia).

Zaradi osebnih zadev, sem se odločila od treniranja vzeti kratko pavzo. Ta pavza se je malo zavlekla in traja še danes, vendar me moj drog zvesto čaka na svojem mestu, ker imam namen nadaljevati. Tako da tisti, ki boste prišli v moj studio in vam bo verjetno šlo marsikaj skozi glavo – sedaj veste kaj počne ”štanga” sredi FluffyPixels studia. Skratka nič prepovedanega in spornega, ampak drugače pač ne gre! 😛

Torej, ko so se začele moje ideje ustvarjati sem magistrsko nalogo dala malo na stran, ker ”ah, pa saj je še časa!”. Začela se je čistka prostora in načrtovanje kaj bo kje. Medtem sem se udeležila tudi raznih izobraževanj na temo fotografije, obdelave, marketinga in prodaje. Na enem izmed omenjenih predavanj sem spoznala tudi svojega mentorja, ki mi je pomagal in svetoval. Kar naenkrat je prostor začenjal dobivati podobo fotografskega studia. Napolnili smo ga s takšno in drugačno opremo.

Sledil je en kup fotografiranj z mojim najdražjim Nachotom, kasneje pa še ostalih prostovoljcev, ki sem jih poiskala na Facebooku. Prišla sem do točke, ko sem se počutila dovolj samozavestno, da si naredim javno Facebook stran, postavim ponudbe in cene in se resnično podam v to.

Potrebovala sem samo še ime. Imela sem en kup idej, a vse skupaj nič od nič. Končno sem se v tistem morju raznolikih imen nekako odločila za FluffyPixels. Tole je seveda tudi malce trajalo, saj sem imela konstantno v glavi kako pomembna je izbira imena, po imenu te ljudje poznajo, ko enkrat postaviš ime ga ne spreminjaš več, kaj pa če mi čez eno leto ne bo več všeč in tako dalje in tako dalje.

Naj vam povem, da mi še danes ni prav nič žal. Moj logotip seveda vsebuje podobo mopsa, ki predstavlja mojo mesno kroglico brez katere bi me čakala še dooolga pot do tukaj kjer sem sedaj.

In tako počasi korak za korakom sem končno ustvarila stran na Facebooku. Še se spomnim tistega občutka, ko čakaš na prve sledilce. In ko tvojo stran končno všečka oseba, ki je ne poznaš – WUHUUU! V tistem trenutku so me preplavile sreča, veselje, ponos in upanje. Kolikor sem bila pred objavo strani zagnana in navdušena sem bila seveda tudi skeptična in en malce pesimistična – kaj pa če ne bo šlo?

Če ne probaš ne veš. Jaz sem probala in ni mi žal. Kaj pa šele tista sreča, ko te kontaktira prva stranka, da bi rada prišla k tebi fotografirat svoje kužke?? In ti je pripravljena za tvoje delo dejansko plačati?? Torej tvoje delo ceni in ji je všeč?? Kako sem bila šele presrečna in ponosna, ko sem izvedela, da se bo moja prva stranka pripeljala iz kraja oddaljenega dobro 1 uro od Postojne???

In tako se je počasi začelo premikati. Poklicala me je druga stranka, tretja, pa četrta in peta, veselje pa vsakič večje in to traja še dan danes. Posvetila sem se izključno fotografiranju. Fotografiranju živali. Seveda se še vedno učim. Učimo se celo življenje. Tudi pri čisto vsaki od strank sem se naučila nekaj, tudi če samo to, da moram iz studia čimprej umakniti kepo sena, ki je služila kot dekoracija za uprizoritev starega ranča, ker jo bo slej kot prej en kuža ”pocahnil”.

Upam, da spoznam tudi tvojega ljubljenčka in skupaj ustvarimo spomine, ki bodo ostali za vedno.

Velik medvedji objem!