Pozdravljen/-a!

Ime mi je Tea Nagode in prihajam iz Postojne. Doma mi družbo dela mops Nacho, rottweilerka Nanga ter 3 muce. Po izobrazbi sem mag. Varstvoslovja, po duši pa velika ljubiteljica živali in fotografije.

Magistra Varstvoslovja, ki fotografira živali? Ja, konec srednje šole je prišel zame veliko prehitro in nikakor še nisem bila pripravljena na odločitev kaj bi počela v življenju. Kot majhna sem imela raznorazne želje – zdravnica, vzgojiteljica v vrtcu, veterinarka… A to se je z leti spremenilo v eno veliko zmedo.

Zadnji večer pred rokom za vpis na fakulteto smo s celo družino sedeli v kuhinji in listali tisto debelo bukvo, čudne zelene barve, zapolnjeno z vsemi možnimi fakultetami. Akademija za likovno umetnost in oblikovanje – smer fotografija. Hm… to bi lahko bilo nekaj zame. No, pa dajmo zapolniti prvo mesto. Ampak… kaj pa drugo in tretje?

Listamo in listamo in v oko mi pade Faculty of Criminal Justice and Security v Ljubljani. Naj omenim, da obožujem grozljivke, kriminalke, detektivske zgodbe in vse kar spada zraven. Z vsemi možnimi filmi in serijami v glavi se zagrejem za omenjeno fakulteto in jo postavim na drugo (redno) in tretje mesto (izredno).

Čez nekaj časa dobim pismo iz Akademije za likovno umetnost. Ja, treba bo narediti sprejemne izpite, ki nimajo nobene veze s fotografijo. Hitro me mine in se niti ne lotim. Na koncu sem sprejeta na Faculty of Criminal Justice and Security. No, pa dajmo! Večina predmetov tekom študija je bila zanimiva. Kriminalistika, forenzika, psihologija… kul! Diplomiram. Kaj pa sedaj? Še kar ne vem! Pa se dajmo vpisat še na magisterij.

In takrat se je počasi začelo.

Vedno večkrat sem v popoldanskem času pograbila fotoaparat in se z mojim najboljšim prijateljem Nachotom odpravila v gozd ali pa na kak travnik. To sem počela vse bolj pogosto in sem pa tja so me prešinile raznorazne ideje.

Fotografirati sem začela že v osnovni šoli in družinski računalnik polnila predvsem s fotografijami naših ljubljenčkov. S tem se ukvarjala bolj za ”gušt” in ustvarjanje spominov kot kaj drugega.

Prišel je konec mojega študija, vsi izpiti uspešno opravljeni ”samo še” magistrska naloga. No, pa dajmo! Matrala sem se in matrala… Naj omenim – pri meni je bilo ponavadi tako, da ko se je bilo treba učit ali pa narediti nekaj nujnega za šolo/faks, je začela glava delati 120 na uro. Seveda ne v smeri, ki bi bilo tisti moment potrebno. Domišljija mi takrat doseže vrhunec in en dan me prešine misel: »Fotografija… psi… mačke… živali… Dajmo odpret fotografski studio za živali!«

To je to in pika! Združiti fotografijo z ljubeznijo do živali in to početi vse svoje življenje? Kje lahko podpišem? Z očetom sva zelo hitro našla prostore v Postojni, ki so bili primerni za postavitev studia.

Torej, ko so se začele moje ideje ustvarjati sem magistrsko nalogo dala malo na stran, ker ”ah, pa saj je še časa!”. Začela se je čistka prostora in načrtovanje kaj bo kje. Medtem sem se udeležila tudi raznih izobraževanj na temo fotografije, obdelave, marketinga in prodaje. Na enem izmed omenjenih predavanj sem spoznala tudi svojega mentorja Nenada Cakića, ki mi je ogromno pomagal in svetoval. Kar naenkrat je prostor začenjal dobivati podobo fotografskega studia. Napolnili smo ga s takšno in drugačno opremo.

Sledil je en kup fotografiranj z mojim najdražjim Nachotom, kasneje pa še ostalih prostovoljcev, ki sem jih poiskala na Facebooku. Prišla sem do točke, ko sem se počutila dovolj samozavestno, da si naredim javno Facebook stran, postavim ponudbe in cene in se resnično podam v to.

Potrebovala sem samo še ime. Imela sem en kup idej, a vse skupaj nič od nič. Končno sem se v tistem morju raznolikih imen nekako odločila za FluffyPixels. Moj logotip seveda vsebuje podobo mopsa, ki predstavlja mojo mesno kroglico (Nacho) brez katere bi me čakala še dooolga pot do tukaj kjer sem sedaj.

In tako sem počasi korak za korakom končno ustvarila stran na Facebooku. Še se spomnim tistega občutka, ko čakaš na prve sledilce. In ko tvojo stran končno všečka oseba, ki je ne poznaš – WUHUUU! V tistem trenutku so me preplavile sreča, veselje, ponos in upanje. Kolikor sem bila pred objavo strani zagnana in navdušena sem bila seveda tudi skeptična in en malce pesimistična – kaj pa če ne bo šlo?

Če ne probaš ne veš, pravijo. Jaz sem probala in ni mi žal. Kaj pa šele tista sreča, ko me je kontaktirala prva stranka, da bi rada prišla prav k meni fotografirat svoje kužke? In mi je pripravljena za moje delo dejansko plačati? Všeč ji je moje delo? Kako sem bila šele ponosna, ko sem izvedela, da se bo ta moja prva stranka pripeljala iz kraja oddaljenega 2 uri od Postojne?!

In tako se je počasi začelo vse skupaj premikati. Poklicala me je druga stranka, tretja, pa četrta in peta, veselje pa vsakič večje in to iskreno traja še dan danes. Končala sem magisterij in se posvetila izključno fotografiranju. Fotografiranju živali. 

Upam, da spoznam tudi tvojega ljubljenčka in skupaj ustvarimo spomine, ki bodo ostali za vedno.

Tea