Tea Nagode

Ime mi je Tea Nagode in prihajam iz Postojne. Po izobrazbi sem magistra varstvoslovja, po duši pa velika ljubiteljica živali in fotografije. Doma mi družbo delajo rottweilerka Nanga ter 2 muci.

Magistra varstvoslovja, ki fotografira živali?

Kako sem sploh pristala tukaj?

Ko se je bližal konec srednje šole, mi še ni bilo niti malo jasno, kaj bi rada počela v življenju. Kot majhna sem imela veliko želja – od zdravnice do veterinarke – z leti pa se je vse skupaj spremenilo v eno veliko zmedo.

Zadnji večer pred rokom za vpis na fakulteto smo doma družinsko listali veliko zeleno bukvo s fakultetami in iskali nekaj, kar bi bilo zame. Za trenutek me je zamikala tudi Akademija za likovno umetnost – smer fotografija – a sem zaradi sprejemnih izpitov idejo hitro opustila.

Na koncu sem se vpisala na Fakulteto za varnostne vede v Ljubljani. Naj omenim, da obožujem grozljivke, kriminalke, detektivske zgodbe in vse kar spada zraven. Predmeti so mi bili res zanimivi, zato sem študij brez večjih težav pripeljala do diplome. Ker je bila v moji glavi še vedno zmeda sem nadaljevala z magisterijem.

Nacho

V času študija sem vedno pogosteje v roke vzela fotoaparat in se z meni najljubšo družbo - mopsom Nachotom - odpravila v naravo.

Fotografija me je sicer potiho spremljala že od osnovne šole – disk družinskega računalnika sem polnila predvsem s fotografijami naših živali.

Ampak šele z Nachotom sem začela fotografijo dojemati malo bolj resno.

Nacho je bil moj »soul dog«. Pes, ki se zgodi samo 1x v življenju.

Ko sem se ukvarjala z zadnjimi izpiti na magisteriju in me je čakala samo še magistrska naloga, me je nekega dne zadela misel:

Kaj pa, če bi odprla fotografski studio za živali?

Združiti fotografijo in ljubezen do živali ter s tem ustvarjati spomine tudi za druge lastnike? Podpišem!

Od ideje do studia

Čeprav sem bila deležna posmehovanja in dvomov s strani znancev, sem imela doma toliko močnejšo podporo družine in partnerja. Z očetom sva hitro našla prostor v Postojni in začelo se je načrtovanje. Čistili smo, urejali in počasi opremljali studio – nabavili smo vso opremo, ki sem jo potrebovala za začetek, pa tudi tako za katero smo samo mislili, da jo potrebujem.

V tem času sem se udeležila tudi različnih izobraževanj o fotografiji, obdelavi, marketingu in prodaji. Na enem izmed njih sem spoznala svojega mentorja Nenada Cakića, ki mi je s svojimi dolgoletnimi izkušnjami, nasveti in znanjem ogromno pomagal – za kar sem mu še danes izjemno hvaležna.

Ves ta čas je bil moj glavni model Nacho. Skupaj sva ustvarila nešteto fotografij, kasneje pa so se na moje povabilo odzvali tudi lastniki, ki sem jih našla preko socialnih omrežij.

Ko sem začutila dovolj samozavesti, sem ustvarila javno Facebook stran, pripravila ponudbo in cene ter se zares podala na to pot.

Prva stranka

Še danes se spomnim občutka, ko sem objavila svojo stran in čakala na prve sledilce.

In potem – prva oseba, ki je nisem poznala in je všečkala mojo stran. NORO!

Še večje veselje pa je prišlo s prvo stranko. Nekdo je želel priti prav k meni fotografirat svojega psa – in za to tudi plačati. Veselje, stran, ponos, trema... preplavili so me vsi možni občutki.

Potem pa je počasi steklo. Druga stranka, tretja, četrta…

Danes

Medtem sem uspešno zaključila tudi magisterij, a moje srce je bilo drugje. Danes se posvečam predvsem temu, kar me resnično osrečuje – ustvarjanje spominov na naše najboljše prijatelje.

Nacho je bil moj prvi model, moj največji motivator in razlog, da sem sploh začela razmišljati o tem, da bi lahko fotografijo in ljubezen do živali združila v nekaj več. Brez njega FluffyPixels najverjetneje sploh ne bi obstajal.

In čeprav me je zapustil, bo delček njega za vedno v vsaki moji fotografiji.

Upam, da bom nekoč spoznala tudi tvojega kosmatinca.

Tea